Sestavine
Metoda
- Goveji dvanajsternik dobro operem in ga blanširam (za lažje kuhanje ga lahko narežem na manjše kose).
- Kuham v osoljeni vodi z dodatkom lovorja in celega popra.
- Ko je skoraj skuhan ga narežem na tanke rezine - vampe (vode ne zavržem).
- V nizki kozici prepražim na drobno narezano čebulo, da postekleni.
- Čebuli dodam na drobno narezano hamburško slanino.
- Ko se slanina opraži dodam še narezane vampe.
- Nato dodam še na drobno nasekljan česen, da zadiši, potresem z drobtinami in zalijem z vodo v kateri so se kuhali vampi.
- Previdno solim saj sem dodal že osoljeno vodo.
- Začinim s celim črnim poprom in lovorjevim listom ter kuham do mehkega.
- Za zgostitev po potrebi dodam še krušnih drobtin.
- Proti koncu na svinjski masti prepražim malce moke in naredim temno prežganje za okus.
- Dodam česen, da zadiši, suho mleto papriko (pražim le do kakih 10 sekund, da se paprika ne prižge)
- Zalijem z juho od vampov in z metlico premešam, da se ne naredijo grude.
- Zlijem nazaj v vampe, dodam še malce belega vina in kuham še vsaj 10 minut.
- Ko postrežem dekoriram in začinim še z parmezanom.
- K vampom se za prilogo zelo prileže polenta
Opombe
Vampi ali goveji dvanajsternik so jed, ki je tesno povezana z revno prehrano, ki jo je nekoč jedlo revno prebivalstvo v Italiji in po Evropi. čeprav se na prvi pogled morda zdi, da je ta jed preprosta in neprivlačna, ima zelo zanimivo zgodovino, ki jo je vredno raziskati. Vampi izvirajo iz rimske kuhinje, kjer je bil znan kot quinto quarto, kar v prevodu pomeni "peta četrtina". Ta izraz se uporablja za notranje organe in druge živali, ki so jih ljudje v preteklosti običajno zavrgli ali dali svojim živalim. Ker je bilo na voljo le malo mesa, so si ljudje v preteklosti prizadevali, da bi izkoristili čim več delov živali, tudi tistih, ki so jih nekoč imeli za manjvredne. Goveji dvanajsternik je bil tako razvit kot način, kako izkoristiti dele živali, ki jih je bilo težko prodati ali so bile preveč težke za prebavo. Poleg tega je goveji dvanajsternik ali goveji vampi zanimiv tudi zdravstveno, saj je bogat s hranili, kot so železo, beljakovine in vitamini, ter ima nizko vsebnost maščob in kalorij. V nekaterih delih sveta, kot je na primer v Argentini, so notranji organi živali cenjeni kot posebna vrsta mesa in se prodajajo v posebnih trgovinah.