Avtor: Marko Žagar

VINSKA DEGUSTACIJA V SKARUČNI

Skaručna, majhna slikovita vasica na obronkih Ljubljane, je poznana po baročni cerkvi in dveh specifičnih gostinskih objektih. Znamenitost zadnjih podpisujeta brata Slavko in Marko. Danes se bomo dotaknili Marka, Marka Žagarja. Za nas je zanimiv, ker strastno vodi gurmanski klub, še bolj pa zato, ker želi prodreti v svet vina, čeprav sam vina nikoli ni pil. Prav zaradi tega mu na tem mestu na stežaj odpiramo vrata v prostrani vinski svet. Dobrodošel!

Marko se trenutno pripravlja na odprtje vinske kleti v pritličju svoje hiše. Dolgo časa je čakal na cenjena vinska stojala. Ko so priromala v klet, so nemudoma občutila breme eminentnih slovenskih etiket. Zdaj je vse pripravljeno za vinske obrede. Dejstvo, ki sem ga že omenil malo prej, da Marko ne uživa vina, mu ne pomeni težave, ker je obkrožen s poznavalci, ki širijo vinsko zgodbo in izobražujejo tako njega kot goste ter so mu vselej pri roki in kozarcu. Dobro se je znašel.

Zgodba, ki jo želim razkriti, pa se nanaša na neka druga vinska stojala, ki nikoli niso nosila vinskega bremena. Ko sem obiskal Marka, mi je odprl skrivne prostore, ki se redko pokažejo. Tam sem našel arzenal neuglednih vin, ki neurejena ležijo in čakajo …čakajo.

Na moje vprašanje, od kod toliko vina, je Marko odvrnil, da jim je vino pač ostalo, ker ga gosti niso popili. Ko sem začel razdvajati prašne steklenice, sem naletel na vina, polnjena v davnih šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja.

Da bi bila vsaj arhivska vina, pripravljena na dolgo shranjevanje. A niso bila. Te steklenice so samo stare in utrujene, njihove etikete so blede in skoraj neberljive. Zategadelj smo vsi ostali prikrajšani za zadovoljstvo, ugodno druženje ter za neodkrite vinske arome in neizgovorjene vinoumne stavke. Steklenice namreč niso bile zaužite na vrhuncu svojih moči; ostale so zaprte, ne da bi kdo povedal njihove zgodbe. Nekatere od teh steklenic so bile celo polprazne. Vino je očitno sčasoma samo dojelo, da mu je v steklenici pretesno, zato je samovoljno pobegnilo na zrak.

Medtem ko sem zmedeno pregledoval to utrujeno in iztrošeno vinsko vojsko, se mi je utrnila ideja: zakladnica starih vin – edinstveni muzej, v katerem bomo vdahnili novo življenje omenjenim steklenicam. S svojimi pogledi nanje si bomo priklicali v spomin neke stare, davno minule čase. Še posebno starejši bodo radi razpravljali o dobrih starih časih.

Marko, sprejmi izziv. Naredi vinska stojala še za naše starše. Odpri jih vedoželjnim pogledom vinoljubov, saj so omenjene steklenice vsaj to zaslužile, če že njihova osnovna vloga ni izpolnjena.

Vir: O VINU