V medijih

Klub gurmanov Skaručna - še ena vinska postojanka v bližini Ljubljane

Objavljeno: 17.02.2017 13:02
Avtor: Vanja Alič
Foto: Jure Makovec

Vodja Kluba gurmanov Skaručna Marko Žagar pravi, da bo odslej ob strokovno vodenem in edinstvenem doživljanju kulinarike na člane kluba preneseno tudi vrhunsko vinsko doživetje v bogato založeni vinski kleti.

Klub gurmanov Skaručna pod komando Marka Žagarja, enega od dveh bratov Pulinoge, legendarnega, a žal že pokojnega gostinca Slavka Žagarja starejšega, v slikoviti vasici pod Šmarno goro že deveto leto širi slovensko kulinarično dediščino. Na svoj, specifičen način. Zdaj je v družbi prijateljev-gurmanov in s podporo številnih vinarjev odprl še vinsko klet, ki si jo klub s takim imenom tudi zasluži.

»Klub gurmanov ob vseh mogočih kulinaričnih dogodkih seveda ne more delovati brez bogato založene vinske kleti. Moja želja je, da bi imeli enkrat na teden vodene vinske degustacije in predstavljali izključno slovenske vinarje,« je povedal na odprtju, kjer ni manjkalo gostov in vinsko-kulinaričnega sveta.

Svoje vino sta točili briški kleti Ščurek in Čarga, podmladek družine Cigoj je poleg vina z Vipavskega prinesel svoj pršut in lardo od mangulice, pilo se je tudi stečajno vino iz Vipavske kleti, Malnarič je zastopal Belokranjce, Falot Štajerce, Frelih pa Dolenjce. Ekipa iz solkanske Ošterije Žogica je prinesla čislani sukenski regut oziroma goriško vrtnico, večino jedi na zvrhano obloženi samopostrežni mizi pa je pripravil gostitelj. Da zadnjice niso obstale ob mizi, je poskrbel Frenk Nova s svojimi tamburaši - Sopranosi.

V kleti tudi muzej starih vinskih etiket

Vodja Kluba gurmanov Skaručna se nadeja, da bo v vinsko klet pritegnil tudi tuje turiste, ki pridejo v prestolnico. »V Ljubljani sicer lahko gredo v Asa, kjer se bodo imeli super, a storitev tudi zelo drago plačali. Tukaj pa bo malce drugače, bolj sproščeno, bolj slovensko, vseskozi bo godla frajtonarica. Ne turbo muzika, ampak takšna, ki pričara pravo kmečko ozračje. Seveda bo treba turista pripeljati in tudi odpeljati nazaj v Ljubljano,« razmišlja Žagar.

A nova pridobitev ne bo le navadna vinska klet. V njej namerava Žagar urediti tudi muzej starih vin oziroma vinskih etiket, ki jih nikjer več ne vidimo. »Idejo mi je dal dober prijatelj in gurman Časlav Matijević z Reke (mimogrede, tudi redni kolumnist spletnega mesta O vinu, op. p.). To so vina, ki jih je od leta 1963 kupoval moj oče. Ko se je pojavil dober letnik, je kupil več zaloge, nakar mu je bilo vina žal prodati, tako da so obstala v kleti in minila so desetletja. Zdaj smo to začeli urejati, da bodo lahko gostje videli, kakšne so bile včasih buteljke,« je razpredal naš sogovornik.

Arhivska vina so tudi naprodaj

Koliko teh vin iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je še pivsko uporabnih? »Sam nisem strokovnjak, a poznavalci, med njimi tudi nekateri znani slovenski vinarji, ki so jih poskusili, pravijo, da so vina v dobrem stanju – sploh tista od Slovina in Avie, torej tista, ki so bila polnjena za tujino, za Ameriko. Te steklenice so imele namreč boljše zamaške, vina pa so bila ves čas pravilno hranjena – v ležečem položaju, v vlažnem prostoru in na pravšnji temperaturi. Seveda pa niso vsa v redu.«

Dela te vinske zbirke bi se rad gostitelj tudi znebil. »Sam bom seveda zadržal nekaj deset steklenic, vendar več ne potrebujem. Zato bodo arhivska vina tudi naprodaj. Pričakujem, da bodo vina kupovali gostje v povezavi s svojimi rojstnimi letniki. Kdor je rojen, na primer, leta 1969, bo poiskal vino istega letnika,« je ideje še naprej nizal starejši od bratov Žagar (mlajši Slavko vodi sosednjo gostilno Skaručna), ki je omenil še eno funkcijo nove vinske kleti: v njej bo namreč tudi vinska banka, v kateri bodo sefi s kovanimi vratci, kamor bodo lahko člani kluba shranili svoje vino.  

Kdor želi jesti kruh, si ga mora sam zmesiti

Seveda pa ljubitelji pristnih okusov, slovenske kulinarične dediščine in neponovljivih zabav najbolj poznajo »dnevno sobo«, kot Žagar imenuje osrednji prostor nad vinsko kletjo, kjer ogenj nikoli ne ugasne in kjer se hedonistične seanse dogajajo že devet let. »Kdor želi pri meni jesti kruh, dobi kvas, moko in vodo ter si ga sam zamesi. Če želijo testenine, enako. Ne vzamejo barille, ampak vse sami pripravijo. Seveda pod mojim nadzorom,« je poudaril Žagar.

Zanimiva pa je tudi zgodba o tem, kako so se gurmani v Skaručni institucionalizirali. Žagar se spominja, da so se vseskozi dogajale fešte, tudi po trikrat, štirikrat na teden. In tako iz tedna v teden, iz meseca v mesec. Vse zastonj. »Nekega večera se je eden od prijateljev malce razhudil in brez moje vednosti od vsakega gosta pobral 20 evrov. Prinesel mi je okrog 600 evrov. Vprašal sem ga, kaj mu je? Odvrnil je, da je pobral malo denarja, ker ne moremo ves čas vse dajati zastonj. Najprej mi ni bilo prav, potem pa je bilo čez tri dni spet vse polno in spet je ta tip pobral denar. Začeli so hoditi prijatelji od prijateljev in ker ni bilo več zastonj, so lahko prišli še drugi. Čez pol leta je bilo toliko ljudi, da nam ni preostalo drugega, kot da ustanovimo društvo. Oziroma klub gurmanov. Začeli pa smo spodaj, v kleti,« je dodal.

Kako v trajno zaprt objekt na Skaručni?
Kako pridemo v Klub gurmanov Skaručna? »To ni gostilna, ni odprtega tipa, v bistvu je trajno zaprt objekt, ki se odpre le za člane društva ob vnaprejšnjem dogovoru. V društvo se lahko včlani kdor koli, samo da sprejema naša pravila. Vedno sem zraven, ko se zbere družba, sam vse skupaj vodim, ni zunanjih kuharjev. Načeloma se glede hrane vse predhodno dogovorimo, lahko pa tudi kaj improviziramo. Če družba ne zna kuhati, nič ne de, jo vodim, vse je pod mojo komando. Zgoraj imamo tudi sobe – za tiste, ki omagajo,« je razložil Marko Žagar.